MARATON POEZIJE 2018

 35 osnovnošolcev iz cele Slovenije je 7. 2. 2018 pisalo poezijo na državnem tekmovanju Maraton poezije. Tekmovanje organizira OŠ Odranci, poteka pa kar iz »domačega naslanjača«, saj imajo tekmovalci časa 24 ur, da preko spleta oddajo pesem.

Letošnja tema je bila otroštvo in se je navezovala na odlomek iz Cankarjevega zapisa o otroštvu. In kaj sta zapisala naša tekmovalca Sanja Krajnc, 8. a, in Simon Žnider, 9. b?

Njuni pesmi lahko preberete spodaj, oba sta bila nagrajena s srebrnim priznanjem.

Čestitke in še veliko pesniškega ustvarjanja!

Mentorica: Petra Žunko

 

 SPOMINI OTROŠTVA

Otrok je kakor zvezda,
ki sveti na nebu,
polna je razuma in veselja,
polna radosti in drhtenja.

Otrok je del mladosti,
ki uči se, kar lahko in kar ne sme
in postaja vedno večji,
a nikdar ga ne moremo ustaviti,
kakor tudi življenja ne.

Otroštvo so spomini in preteklost,
so harmonija in sovraštvo,
velik razmah narave in vesolja,
polomija sil in kakor puščanje snežnih stopinj.

Breme so za vse življenje,
krojijo nam poti v neskončno hrepenenje.

Zato otroštvo čas je za spoznanja,
kjer dovolj prostora je za napake,
ki nas vodijo v življenje kakor junake.

Preteklosti ne znamo ujeti
in jo znova doživeti,
skrita je v globinah morja,
kjer se sveti ponoči in poleti.

Vsak si veže svojo prihodnost,
vsak ustvari svoj trenutek,
vsak si ceste izoblikuje,
vsak svoje ovire premaguje.

Besede in dejanja
sta dva različna pojma znanja,
pleteta pa skupaj kakor človek plete niti,
neskončnost in različne konce mnogih poti.

Čas pa teče in teče in teče,
kakor teče rečna struga,
kaže pot nam,
ampak naše misli in dejanja spravijo lahko nas stran,
stran od naše volje same,
v pritoke in daljave,
čez planjave in gore,
a v srcih vedno ti ostane spomin veselja in nesreče,
spomin mladosti in začetka.

Sanja Krajnc, 8. a

 

LIRIKA OTROŠTVA

Obdobje, ki ga živiš,
obdobje, ko se smejiš,
obdobje, ki ga ne pozabiš,
obdobje, ki ga ne zapraviš.

Življenje z otroškimi očmi,
kot igra se zdi.
Vse je v domišljijo obdano,
nikoli nič zaspano.

Norčije spremljale so me,
mama pa govorila: ”Dovolj je!”
A poslušal je nisem jaz
in kmalu nakremžil se je moj obraz.

Klic v sili takrat so bili,
kdo drug kot prijatelji.
Vedeli so kaj mi pomaga …
to je bila čokolada.

Z leti pa spreminjal sem se
in šola se začela je.
Zgodile so se stvari,
ki jih ni moč pozabiti.

Do danes šola pogled moj je spremenila
ter me v življenju marsikaj naučila.
Šolski spomini ostali bodo za vedno
in to je največ vredno.

V otroštvu spoznal sem marsikoga in marsikaj
in sedaj vidim svoj pravi položaj.
Včasih napake sem naredil,
vendar se iz njih največ naučil.

Kaj če jutri me več ne bo?
Hvaležen sem lahko na to,
kar mi je otroštvo dalo,
saj bilo je moje življenjsko kazalo.

Ne obžalujem trenutkov, ko otročji sem bil,
obžalujem pa trenutke, ko to lahko bi bil,
zato uživam trenutke življenja,
saj vse je le ena knjiga učenja.

Simon Žnider, 9. b