Nasilje že vrsto let med nami je.
Izgleda, kot da našlo dom si je
in od nas oditi mu ne da se.

Nasilje marsikatero otroško veselje zatre
in hitro iz dojenčka,
ki avtomobile oponaša: ”Brum brum”,
nastane otrok, ki zaveda se sebe. 

Skozi leta otroško veselje
se spremeni,
saj puberteta prihiti.

V šolah veliko nasilja izvaja se,
ker otroci sliko doma enako imajo,
pa mislijo, da tako prav je.

Žrtev po navadi tiho je.

Iz majhnega otroka nato nastane najstnik,
ki zapira se vase
in le tišino želi.
Še vetra slišati ne želi.

Daj, zamisli se,
če vse to res potrebno je.
Oh, nasilje rešitev ni za vse!

Tak najstnik po navadi
do slabe družbe prihiti
in z verigo nasilno naprej hiti
in slab vpliv deli.

Ej, pogovoriti da se marsikaj!
A na žalost na stari način
klofute delimo in se žalostimo.

Ali vse to potrebno je?

Lana Karneža 9. a

 

 

Oh, kakšno je danes življenje –
obrekovanje, filozofiranje in bojevanje.
To težko verjameš,
če se takšne reči ne dogajajo tebi.
Ubogi so tisti, ki tako živijo,
se zbudijo in kaj takega doživijo.
Najbolj boli, da vsi ljudje smo mi,
tudi lahko preživimo vsi.
Zato pomagaj ljudem širom sveta,
saj dejanja pomenijo več kot besede iz srca.
Eh, nasilje ni rešitev,
ko se nam kaj zgodi,
saj si naše pogovore prilasti.
Dajmo, pomagajmo si vsi,
da boljši ljudje postanemo mi.

Melani Jančec, 9. a