ISKANJE TREH SINOV

 Nekoč, pred davnimi časi, je v odročni vasici živel siromašen kmet. Pred tremi leti se mu je zgodila huda nesreča, v kateri je izgubil spomin. Spomnil se je le še tega, da je imel tri sinove.

Čez cesto je živel kralj s tremi sinovi. Stari so bili sedem, osem in devet. Kralj se je vsak dan s svojimi sinovi prišel posmehovat siromašnemu kmetu. Užival je v posmehovanju, oni pa v kmetovi bližini. Sinovi so siromašnemu kmetu prirasli k srcu in tudi on njim. Vsak dan so se na skrivaj družili in si povedali šalo ali dve. Najmlajšemu sinu so bile všeč kmetove pripovedke, najstarejšemu pa zgodba o nesreči. Na pogled so bili videti s kraljem srečni, vendar pa so pogrešali toplino in ljubezen.

Neke noči je v kraljev grad prišel medved. Vsi so se ga ustrašili in ga s sulicami pregnali iz gradu. Medved je prišel v hišo siromašnega kmeta in tudi tam je mislil, da bo pregnan. Kmet mu je ponudil jedačo in pijačo. Medved se je nažrl. V zahvalo je kmeta popeljal v grozljivo in temačno jamo. Tam naj bi našel resnico. Medved je rekel kmetu, naj gre na konec jame, vzame dragulj in se hitro vrne. Kmet ga je ubogal in se hitro vrnil. Medved mu je razložil, da če pogleda v dragulj, bo videl nesrečo v resnici. Kmet je pogledal vanj in videl sebe v kočiji in svoje tri sinove, stare štiri, pet in šest let. Na cesti je opazil kralja, ki posipava zlato po cesti. Kočija se je preko zlata prevrnila in kralj je ugrabil sinove. Ko je kmet vse to videl, je pri priči odšel h gradu. Tam je vzel svoje sinove, kopico denarja in z medvedovo pomočjo živel v novi hiši.

Sinovi so se čez dvajset let poročili in dobili otroke, kmet pa je srečno živel svoja zlata leta.

 Neja Vogrinc, 4. a