Pesmi in pravljice

PESMI

Zabavna zima

Zima že veselo skače,
jaz oblečem zimske hlače,
rokavice, šal in kapo,
da zajamem zimsko sapo.

Otroci se že kepajo,
sankajo in drsajo,
mi pa gremo smučat se,
ker sneg »ta pravi« je.

Ko spustim po hribu se,
snežni mraz napade me.
Iz ovinka vrže me,
ati že pobira me.

Ko prismučam v dolino,
zaobjamem snežno toplino.
Za konec naredimo še snežaka,
pravega zimskega junaka.

Liana Bombek, 4. b

 

 

Zima

Zima je bela, bi rada zapela,
zunaj je v vas
prišel hladen mraz.

Na snegu so stopinje živali,
ki skrivaj so hodile po plen.

 

Zimsko veselje

Zima prinaša veselje,
zima prinese sneg,
že delamo snežake,
ki prinesejo nam nasmeh.

Se smučamo, sankamo,
po hribu drvimo,
pazimo, da se v
smreko ne zaletimo.

Delamo hiške in igluje,
lepo pohištvo iz ledu.
Ko se stopijo hiške,
se prikažejo miške.

Ko je dneva konec,
vsi lepo zaspimo
in sanjamo,
kaj se nam bo jutri zgodilo.

Nika Gajer, 4. b

PRAVLJICE

ŽABEC

 Pred davnimi časi je živel žabec. Tako je bil iznajdljiv, da so mu rekli iznajdljivi žabec. Zaljubljen je bil v eno najlepših kraljičen. A njen oče bil tako strog, da nikogar ni pustil blizu. Žabec je premišljeval in premišljeval ter se odločil, da se bo kljub vsemu poročil s kraljično. A kraljična je imela izbranega drugega kralja iz druge palače.

Žabec se je odpravil na pot. Ob cesti je srečal berača. Ta ga je prosil za malo hrane. Žabec je imel le en sendvič. A ker je bil tako radodaren, mu ga je dal. Ko je prispel do palače, je slišal, da je kralj zbolel. Nič mu ni pomagalo, zato se je žabec odpravil iskat zdravilni napoj. Nikjer ga ni našel. Vprašal je še živali, ki so mu prihajale na pot. Samo ena je vedela za zdravilo – to je bila miška. Povedala mu je, kje ga najde.

Žabec je pohitel in nesel kralju zdravilo. Kralj je takoj ozdravel. Tako se je žabec  srečno poročil s kraljično. Drugega kralja pa je zapustila.

Neža Ivančič, 4. b

DVA ZAPLETA

Nekoč je poslala mama tri deklice po čudežno zdravilo. Morale so pohiteti, saj jih je v postelji težko čakala bolna mama. Deklice so želele razne stvari: prva hišnega ljubljenčka, druga čudovitega kraljeviča in tretja medveda. Zakaj prav medveda, pa nihče ne ve.

Najprej je na pot odšla prva. Hodila je po poti do gozda, kjer je srečala lisico. Lisica ji je rekla: »O, jaz vem, kaj iščeš. Ampak povem ti, kje je to, če me vzameš domov za ljubljenčka.« Deklica se je strinjala.

»Zdravilo je v jami globoko v skali,« je rekla lisica. Deklica se je podala v jamo. Potrebovala je kar nekaj dni, da se je prikopala do zdravila in nekaj dni, da je prišla iz jame. Z zdravilom sta odšli domov. Sestri sta jo nestrpno čakali. Mama je vzela zdravilo, a ni pomagalo.

Nato se odpravi na pot druga sestra. Na poti v gozd je srečala prelepega kraljeviča. Ta ji je rekel: »Postani moja žena in dal ti bom zdravilo.« Ni imela izbire, zato je privolila. Odpravila sta se domov, mami dala zdravilo, a tudi to ni nič pomagalo.

Zato je na pot odšla tretja sestra. Na gozdni poti je srečala medveda. Medved ji je povedal, da je zdravilo za mamo v čebelnjaku. Poiskala je čebelnjak, vzela zdravilo in z njim odhitela proti domu. Na poti jo sreča medved, ki jo prosi, naj ga vzame s seboj domov. Oba prideta domov, dasta mami zdravilo, a ni pomagalo.

Doma so vsi prebirali knjige. Nekega dne so ugotovili, da morajo izreči urok, da bi zdravilo delovalo. Več dni so poskušali in nekega dne izrekli pravega. Mama je ozdravela.

Vsi so bili srečni. Prva sestra je imela lisico za ljubljenčka, druga čudovitega kraljeviča za moža in tretja medveda. Zakaj? Tega pa še danes  ne vemo.

Žana Vinkler, 4. b

IZNAJDLJIVI ŽABEC

 Nekoč je za devetimi gorami živel majhen deček, ki ni bil bogat.Pravili so mu berač.

Nekega dne mimo njega pride kraljevič, vzame iz žepa stekleničko in mu jo da. Kraljevič odide, deček pa ni vedel, kaj naj počne s stekleničko. Odločil se je, da bo skrivaj sledil kraljeviču. Po nekaj minutah se je kraljevič ustavil pred velikimi rjavimi vrati in  potrkal. Vrata se odprejo, kraljevič vstopi, berač pa za njim. V tistem trenutku mu iz žepa pade steklenička in glasno poči.

Kraljevič steče  in zagleda majhno žabico. Dal jo je v posebno sobo.

Žabica je v sobi ostala leta in leta. Nobeden ni prišel ponjo. Takrat je ugotovila, da je v steklenički zdravilni napoj. Nekega dne je pihal močan veter, ki je treskal z okni. Steklo se je zlomilo, zato je žabec hitro skočil skozenj in pohitel v gozd.

Ker je bil lačen, je pojedel rdečo jagodo. V tistem hipu se je spremenil nazaj v človeka.

Srečno je živel do konca svojih dni.

Liana Bombek, 4. b

IZNAJDLJIVI ŽABEC

 Nekoč je živel žabec po imenu Froj. Živel je v ribniku. Ta ribnik pa je bil v parku. Bil je velik, ampak že zelo star in umazan. Froj se je zato nekega jutra odločil, da si bo poiskal nov dom. Nekje tam, ko se je mavrica dotikala tal, je videl najlepši ribnik. V ta ribnik se je zaljubil na prvi pogled.

Ampak ko je prišel bližje, je v ribniku spal strašen velikan. Froj si je ribnik ogledoval čisto po tihem, ampak velikan se je vseeno prebudil. Bil je zelo jezen, saj je sanjal najlepše sanje. Froj je ves prestrašen pobegnil in se potopil v drugi ribnik. Velikan ga je hotel za vsako ceno najti, zato se je v vsak ribnik malo potopil. Žabec je v ribniku celo zbolel.

Iz mavrice jih je opazoval Mavrični kralj.

Odločil se je, da bo pomagal žabcu. Mavrični kralj je priletel iz mavrice in Froja rešil iz vode. Nato je velikana začaral in ta je spet sanjal svoje lepe sanje v nekem drugem ribniku. Sedaj sta  z Mavričnim kraljem in Frojem beračila, da bi dobila kaj denarja za zdravilni napoj. Dobila sta nekaj evrov, da sta si ga lahko kupila. Ko sta dobila vse sestavine, sta lahko naredila zdravilni napoj.

Froj je ozdravel in zaživel v novem ribniku. Mavričnemu kralju pa se je lepo zahvalil.

Ela Kuster, 4. b

O ZMAJČKU, KI JE POSTAL GASILEC

Na vaški gmajni se je naselil mlad zmajček. Mirno se je pasel kot kakšno govedo, toda kadar je kihnil, mu je iz ust bruhnil plamen. Enkrat je zagorela kopica sena, drugič posušeno drevo, tretjič s slamo krita vaška koča. Za vaščane je postajala zmajčkova soseščina vedno bolj nadležna.

Zmajček je vedel, da to vaščane moti, a ni si mogel pomagati. Nihče ga ni maral, čeprav je bil dobrodušen. Nekega dne pa je do njega prišla neka deklica. Vprašala ga je, kako mu je ime. Zmajček ji je povedal, da je Miha. Tudi ona mu je zaupala, da ji je ime Dora. Nato ji je obrnil hrbet. Deklico je zanimalo, zakaj je jezen, žalosten ali kaj drugega, da se tako obnaša. Povedal ji je, da vedno, ko kihne, bruhne iz njega plamen. Dora je razmišljala: «Kihne, kihne, kihne…

Že vem! Ker kihaš, pomeni, da si prehlajen. Samo pozdraviti se moraš.« Minevali so dnevi in Miha je ozdravel. Ko je kihnil, ni bruhnil plamena, temveč vodo.

Za to je izvedel cesar, ki ni bil dober do vaščanov. Ukazal je svojim služabnikom, naj ga pripeljejo.

Vse to je povedala Dora zmajčku. Ta je napadel cesarja, bruhnil vanj ogenj in cesarja pokončal.

Vaščani so bili presrečni, da so se znebili hudobnega cesarja. Dora in Miha pa sta ustanovila gasilsko društvo Zmajček.

Žana Vinkler, 4. b

PRIJAZNI MEDVED

Nekje na sredini travnika je stala hiša, v kateri so živele bolna mama in njene tri hčerke. Zraven travnika je bil gozd, kjer so se vsak dan igrale. Ko so se neko popoldne igrale v gozdu, je k njim stopil medved.

Ta medved je bil prijazen. Vedel je, kaj je narobe z njihovo mamo. Poznal je nekoga, ki lahko pomaga. Povedal jim je tudi, kje živi, kako mu je ime in kaj naj ga vprašajo. Govoril je o prijaznem in lepem kraljeviču. Še isti dan so se odpravile k njemu in dal jim je čudežno zdravilo.

Ko je mama spila to zdravilo, je takoj ozdravela. Zdaj je lahko pomagala pri gospodinjstvu vsem trem hčeram. Hčerke so se vsak dan igrale v gozdu z medvedom in skupaj z mamo so obiskali kraljeviča.

Taja Lakić, 4. b