♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥

LJUBEZEN

Ti si moj svet,
ti si moj planet.

Si moj najlepši cvet,
če mi napišeš pesem,
boš še moj poet.

Mia Colnarič, 4. b

PESEM ZA VALENTINOVO

Mamica

Mamica rad te imam,
ker skrbiš zame vsak dan,
vem, da me rada imaš,
hvaležen sem ti, ker si moja mami.

Kuhaš mi, pereš mi, rada me imaš,
hvala, ker mi marsikaj dovoliš,
zato te rad imam.

Ati

Ati rad te imam,
ker skrbiš zame vsak dan,
vem, da me rad imaš,
hvaležen sem ti, ker si moj ati.

V šoli na daljavo pomagaš mi,
tolažiš me, rad me imaš,
hvala ker mi marsikaj dovoliš,
Zato te rad imam.

Tjaž Vindiš, 4. b

♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥♥

ZMAJČEK

Na vaški gmajni se je naselil mali zmajček. Mirno se je pasel, kot kakšno govedo, toda kadar je kihnil, mu je iz ust bruhnil plamen. Enkrat je zagorela kopica sena, drugič posušeno drevo, tretjič s slamo krita vaška koča. Za vaščane je postajala zmajčkova soseščina čedalje bolj nadležna.

To je trajalo že tako dolgo, da so vaščani morali nekaj ukreniti. Vsi so imeli odlične predloge kaj bi naredili s tem malim in kihajočim zmajčkom. A ena ideja je izstopala in to je bila, da zmajčka vržejo iz vasi. Nato se je ideja, da ga vržejo iz vasi uresničila. Ko so mu povedali, da ga bodo vrgli iz vasi, se je zmajček začel tako jokati, da je poplavilo pol vasi. Vaščani so postali še bolj jezni in so ga kar brez prtljage vrgli ven. Hodil je več dni in končno našel neko jamo, v kateri je mislil le prespati. Ko je že zaspal, so prišli iz sprehoda trije zmaji, dva odrasla in en otrok.

Vprašali so se: »Kdo pa spi v našem domu?«

Najmlajši je dejal: »Pustimo ga, naj prespi tu in ga zjutraj vprašamo karkoli pač želimo«.

Zjutraj, ko se je zmajček zbudil, je dobil zajtrk v posteljo. Potem pa so ga začeli spraševati mnogo stvari. In na koncu se je izkazalo, da je ta zmajček v resnici njihov pogrešani sin.

Apače, 02.02.2021                                                                       

Neja Sauer, 4. b

ZMAJČEK

Na vaški gmajni se je naselil mlad zmajček. Mirno se je pasel kot kakšno govedo, toda kadar je kihnil, mu je iz ust bruhnil plamen. Enkrat je zagorela kopica sena, drugič posušeno drevo, tretjič s slamo krita vaška koča. Za vaščane je postajala zmajčkova soseščina čedalje bolj nadležna.

Vaščani so se dogovorili, da zmajčka odpeljejo v votlino za sedmimi gorami. Najpametnejši fant se odpravi z zmajčkom na pot. Hodila sta tri dni in tri noči. Tik pred votlino sta srečala palčka. Zaupala sta mu zmajčkovo težavo. Palček je rekel, da pozna zdravilo proti kihanju.

Zmajčka je odpeljal v svoj dom. Dal mu je za popiti sedem kapljic čudežnega zdravila. Zmajček je v hipu ozdravel. S fantom sta se vrnila nazaj v vas. Zmajček se je spet mirno pasel na gmajni. Rad se je igral z otroki. Vaščani in zmajček so živeli srečno do konca svojih dni.

Laura, 4. b

ŠOLA OD DOMA

Zdaj, ko vsi smo v karanteni,
se nobeden več za nas ne zmeni.
Ko se sprehajam po vasi,
se nihče ne oglasi.

Zjutraj se na zoomu dobimo,
da šolarji znanja ne izgubimo.
Čeprav za šolo vse naredimo,
se s prijatelji skoraj nikoli ne dobimo.

Veliko več smo na zaslonih,
tablicah, računalnikih, telefonih.
Preveč zaslonov ni dobro,
zato brž ven, na kolo.

Luka Lampret, 5. a

ŠOLA OD DOMA

Šola doma je res na izi,
računalnike imamo vsi na mizi.
Šolske torbe se smehljajo,
saj v šolo ne divjajo.

Šola zdaj sameva,
joče se kot prava reva.
Učitelji na zoom hitijo,
učencev se razveselijo.

Ko bo konec te korone,
učiteljica prinesla bo bonbone.

Lili Trop, 5. a

ZELENA KAPICA

Nekoč je živela deklica po imenu Zelena kapica. Mama ji je nekega dne naročila, naj košaro svežega sadja odnese k svoji babici. Zelena kapica se je odpravila na dolgo pot. Na poti je nepričakovano naletela na zvito lisico. Lisica jo je zvito vprašala, kam gre tako zgodaj. Zelena kapica pa ji je veselo odgovorila: »K babici pojdem, tetka lisica.« Lisica se je poslovila in odšla nazaj v gozd. Zelena kapica je tako nadaljevala pot. Ko je prišla do roba gozda, je zagledala hiško svoje babice, ki se je skrivala pod tremi visokimi  in mogočnimi hrasti. Ko je prišla do hiške, je potrkala. Babica ji je odprla in jo prijazno pozdravila. Vnukinjo je povabila na čaj. Zelena kapica je sedla za majhno mizico, na kateri je bil dišeč čaj. Babici je dala košaro svežega sadja, ki ga je prinesla zanjo. Z babico sta se zelo dolgo pogovarjali, nato pa ju je zmotilo trkanje. Babica je vstala in pogledala, kdo je pred vrati. Bila je lisica, ki jo je Zelena kapica srečala na poti. Babica jo je povabila v hišo.

Lisica je sedla in pozdravila Zeleno kapico, ki je sedela ob njej. Tudi ona se je začela pogovarjati z njima. Zvečer je lisica odšla nazaj v gozd, Zelena kapica pa je še malo ostala, nato pa je tudi ona odšla domov.

Naslednje jutro je Zelena kapica odšla v gozd nabirat gobe in spet je srečala lisico, ki je potrta hodila po gozdu. Zelena kapica jo je vprašala, kaj je narobe. Lisica ji je povedala, da jo je včeraj od doma nagnala njena mama, zato mora zdaj zase poskrbeti sama. Zelena kapica se je odločila, da lisici pomaga. Ko je prišla domov, se je hitro najedla in pohitela nazaj v gozd. Tam jo je čakala lisica. Potem sta se odpravili na pot do lisičine hiške in potrkali. Odprla jima je lisičkina mama in ju povabila v hišo. Tam so začele pogovor o lisici. Mama je Zeleni kapici povedala, da je lisica preveč neodgovorna, zato jo je nagnala proč od doma, da bi se naučila biti odgovornejša. Lisica je mami prisegla, da bo od zdaj naprej bolj odgovorna. Mama je lisico vzela nazaj. Zelena kapica pa je vesela, ker je pomagala lisici, odšla domov. Z mamo sta večerjali in Zelena kapica je mami vse povedala. Mama je bila zelo ponosna nanjo.

Neža Panikvar, 5. b

VOLK IN KOZLIČEK

Pred davnimi časi je živel volk, ki je bil zelo osamljen. Želel si je prijatelja, a so se ga vsi bali. Odločil se je, da bo živalim pokazal, da je prijazen. Najprej je šel k medvedu, a ta mu je zapahnil vrata in odšel hišo. Potem je šel k zajcu, a tudi ta ni bil preveč prijazen. Volk je bil še vedno žalosten. Nato pa se je spomnil na kozlička, ki bi mu rade volje pomagal. Odpravil se je. Ko je prišel, je potrkal na vrata, ki so se odprla in pred njimi je stal kozliček. Volk mu je vse povedal. Kozliček je rekel, da mu bo pomagal in mu dal nasvet.

Naslednje jutro je volk izdeloval vabila za zabavo, ki jo je pripravil za vse živali. Ko se je stemnilo, je legel v posteljo. Ko so prišle živali, je vse pogostil s hrano in pijačo. Ob koncu zabave se je poslovil in se živalim zahvalil za obisk. Živali so se le nasmehnile druga drugi in odšle.

Zjutraj je volk vstopil na prag hiše in zaslišal glasen krik. Bile so živali. Obdarile so ga z darili in poljubčki ter objemi. Takrat je volk spoznal, da je dobil svoje nove prijatelje.

Neža Panikvar, 5. b

ROJSTNI DAN

Zala je imela rojstni dan. Mama in oče sta ji obljubila, da bo imela odličen dan.
Zala jima je zaupala in odšla je v šolo. Zunaj je bilo lepo sončno vreme, zato se je Zala takoj po pouku odpravila domov. Ko je prišla, je bila zelo vznemirjena. Oče in mama sta jo za rojstni dan najprej peljala na kopališče. Tam so se kopali in zabavali. Potem so si privoščili še sladoled. Ko je bilo že skoraj konec dneva, sta oče in mama Zali povedala za presenečenje. Na poti domov so se ustavili v trgovini z živalmi. Zala je bila zelo srečna, ko je videla kužka, ki je bil zanjo. Z ljubeznijo ga je vzela k sebi. Poimenovala ga je Uhec, ker je imel smešna ušesa.
Ko so prišli domov, sta mama in oče Zalo vprašala, ali ji je bil rojstni dan všeč.
Zala jima je odgovorila, da je bil res odličen rojstni dan.

Neža Panikvar, 5. b

PRIJATELJ

Prijateljev je mnogo,
a je le en tisti pravi.

Ko se spoznavata,
je vse težko,
a potem je vse lažje.

Pravi prijatelj se nikoli ne preda,
sploh pa ne,
če zate gre.

Prijatelja sta prijazna drug do drugega,
a v vsakem primeru
se kdaj skregata.

Neža Panikvar, 5. b

DRAGA VESELA ŠOLA!

Vidim, da postajaš vse bolj priljubljena.
Upam, da bo tako tudi ostalo.
Lepo se imej in znanje širi naprej.
Ko mi je lepo,
misli rime zate iščejo.
Hvala ti za znanje,
ki mi prej bilo je neznano.

Neža Panikvar, 5. b

ŠOLA NA DALJAVO

Šola na daljavo
je tisto pravo.
Doma se učimo
in veselimo.

Pokažimo učiteljem,
da nam je doma
prav fino.

Saj delamo to,
kar nam naročijo,
po hitrem postopku
naloge se znebimo.

Čakamo sporočila od NIJZ-ja,
da vidimo,
kaj s šolo naredimo.

Neža Panikvar, 5. b

PRIJATELJ

Prijateljev je mnogo,
a je le en tisti pravi.

Ko se spoznavata,
je vse težko,
a potem je vse lažje.

Pravi prijatelj se nikoli ne preda,
sploh pa ne,
če zate gre.

Prijatelja sta prijazna drug do drugega,
a v vsakem primeru
se kdaj skregata.

Neža Panikvar, 5. b

PESEM ZA MAMO

Ne bom lovila zvezdic,
na nebu naj žarijo.

Rož ne bom iskala.
Kjer so, tam naj cvetijo.

Nič ptičk ne bom prosila,
da pesmice bi pele.
Naj letajo, kjer hočejo,
proste in vesele.

Sama bom zapela pesem iz srca,
pa bo najbolj vesela moja mamica!

Neža Panikvar, 5. b

MOJA SESTRA BUDILKA

Meta zjutraj se zbudi
in v kuhinjo zdrvi.
Potem kričati začne na ves glas,
da odmeva čez celo vas.

Ko mami in ati se zbudita,
kar v šoku po stopnicah zdrvita.

Mama jo vpraša, zakaj kriči,
očka pa, zakaj se smeji.

Ona pa pravi,
da budi nas,
ker očkova in  mamina budilka
ni bila vklopljena na glas.

Neža Panikvar, 5. b

ČEBELA

Od cveta do cveta
leta čebela.
cvetni prah nabira,
nič je ne ovira.

Ko leta domov,
se pazi ljudi,
da komu
žela ne zapiči.

Doma cvetni prah pospravi,
nato pa spet na delo se odpravi.

Vselej pazi na nevarnosti,
da kaj se ji ne zgodi.

Če nas piči,
je to zanjo konec,
z našo roko pa v lonec.

Neža Panikvar, 5. b