PIŠEMO, PESNIMO DOMA 6. – 9.r.

---

PESMI

---

HAIKUJI DEVETOŠOLCEV

---

PRILOŽNOSTNA POEZIJA

Nina Lorber, 8. a

---

Foto: Jure Gerečnik

LJUBEZEN

---

Foto: Mai Colnarič, Prijateljstvo

O PRIJATELJSTVU …

---

Foto: Mai Colnarič, Prvi žarki

MOJE PESMI

ŠOLA V ODMEVU

V šolo spet veselo se podamo                        damo
Kjer vsi predmeti ti različni                               lični
Novega ta dan nas naučijo                             učijo

Smo željni novega spoznanja                         znanja
Iz ure v uro spet spoznamo                            znamo
Da znanje ni ležeči kamen                              amen!

Je žarek plesoči, neizbežni                              bežni
Boža te nežno, da se pridružiš                        družiš
Nam v tem vrtincu znanja in snovi                   vi

Mai Colnarič, 9. b

---

Foto: Nika Božičko

TAKRAT …

---

ROMEO IN JULIJA – POUSTVARJANJE

---

---

PRAVLJIČNI KOKTAJL

PEPELKA 21. STOLETJA Z MOBILNIKOM

Nekoč pred kratkimi časi je živela Pepelka. Imela je dve  zares grdi polsestri. Nekega dne je prišla v Telemah in vprašala: »Kaj je to?«

Trgovec ji je odgovoril: »To je novi Iphonov model mobilnika iphone 12 max pro.«

»Kul,« je odvrnila.

»Ali ima kakšne posebne lastnosti?«

»Ja, ja, seveda ima  kar štiri kamere, dosti prostora in HD- nastavitve.«

»Kar vzela ga bom,« in Pepelka odide iz trgovine.

Ko je doma, odpre svoj novi mobilnik, ki se tako zablešči, da vidiš njegov blišč kar skozi tri dvorane, pet kopalnic in kuhinjo. Ker sta njeni sestri seveda nori na blišč, takoj prideta v njeno sobo številka 2020.

In seveda ji ta mobilnik tudi vzameta. Pepelka vsa razočarana odide na vrt, kjer se prikaže zobna miška. Pepelka ga prepozna, saj je bil Dwayne Johnson oz. The Rock, ki ima krilca in je v pižami.The Rock jo vpraša, kaj jo teži in ona mu odgovori: » Polsestri sta mi vzeli mobilnik, in to čisto nov.«

The Rock jo udari in ji zbije zob. Ona reče: »Av, zakaj pa to?«

»Za novi telefon,« ji odgovori.

In tako Pepelka dobi nov telefon z enaindvajsetimi kamerami in s telefonom živita srečno do konca dni.

Sofija Hrbinič, 6. a

---

PEPELKA 21. STOLETJA Z MOBILNIKOM

Nekoč je živela deklica z imenom Pepelka. To ni bila Pepelka, ki jo poznamo iz pravljic. Bila je moderna Pepelka. Bila je prijavljena  na vsa socialna omrežja od A do Ž. Imela je osem telefonov, štiri računalnike, trinajst tablic, osemnajst pametnih ur, dvaindvajset televizij …

Ampak najbolj na svetu si je želela nov telefon – Iphone 12. Mačeho je vprašala, ali ji posodi denar, da si kupi nov telefon. Ni ji dovolila. Zato je prosila še očeta. Tudi on ji ni dovolil. Zato se je preko spleta dogovorila s »princem«, da ji posodi denar, ampak v zameno mora z njim iti na ples. Tako se je odpravila. Do tja je bila dolga pot, ki je vodila skozi gozd. V gozdu je zagledala jamo. Stopila je vanjo. Tam je bilo vse polno telefonov, televizij, računalnikov … Tako je uživala, da so štirje meseci minili, kot bi trenil. Po tem času se je šele spomnila, da je bila namenjena na ples. Odhitela je v plesno dvorano. Imela je srečo. Njen »princ« jo je še zmeraj čakal. Za darilo ji je prinesel denar in še nov telefon. Pepelka je kar žarela od sreče. Čez nekaj časa sta se poročila.

Oba sta živela srečno z vsemi telefoni in na vseh socialnih omrežjih. In če imaš tudi sam kako socialno omrežje, ju mogoče kje vidiš.

Aleks Mrčinko, 6. a

---

ZMEŠANA PRAVLJICA

Nekoč  so za devetimi gorami in devetimi vodami živeli trije pujski. Bili so revni in sirote, zato so se nekega dne odločili, da gredo s trebuhom za kruhom. Hodili so po vsem našem svetu.

Ko so prispeli v krčmo, so tam srečali Laž in njenega moža z mnogo otroki. Spili so vodo in odšli dalje. Nekaj časa so hodili in srečali Rdečo kapico, ki se je prepirala s šerifom glede njenega telefona.

 »Gospod šerif, moj telefon je prazen in vi mi nočete posoditi polnilnika!« je rekla Rdeča kapica.

Šerif pa ji je odgovoril: »Tudi moj telefon je prazen!« In  sta se prepirala dalje.

Hodili so dalje in srečali cesarja, ki je mislil, da ima na sebi oblačila, vendar je bil gol.

Odšli so dalje in srečali Zlatolasko, ki jim je prijazno ponudila hrano in nov dom. Seveda je njeno kraljestvo bilo bogato in zelo veliko. Zato so si ga odšli ogledat. Ob pogledu na kraljestvo so se zaleteli v zlobnega volka, ki jim je odpihnil hišo.

Opravičili so se in odšli dalje. Po zelo dolgem ogledu so spoznali zelo veliko ljudi, živali in čarobne predmete, kot so mizica, ki se sama pogrne; jekleni prstan, ki ti uresniči želje; grdega račka in še veliko ostalih.

V tem kraljestvu so skupaj z zlobneži živeli v sožitju in nikoli več niso bili žalostni, lačni in brez doma.

Pia Topić, 6. a

---

Janko in Metka

 Nekoč sta živela Janko in Metka z mobilnima telefonoma. Živela sta z mačeho in očetom, mama jima je umrla.

 Čeprav so bili revni, jima je oče kupil mobilna telefona. Zato je mačeha hotela prepričati očeta, da ju pusti v gozdu. Metka je jokala, ampak jo je Janko potolažil, da si lahko pomagata s telefonoma. Vsak je dobil hlebec kruha in  vsi so odšli v gozd. Janko je zaostajal za drugimi, da je fotografiral točke, da najdeta pot nazaj. V gozdu so zanetili ogenj, Janko in Metka sta se spočila. Mačeha in oče sta rekla, da gresta v gozd nabirat drva. Obljubila sta, da prideta po njiju zvečer. Zbudila sta se zgodaj zjutraj, ko je bil še mesec na nebu. Odpravila sta se domov, pomagala sta si s fotografijami.

Mačeha ju ni bila vesela, a oče je bil presrečen. Mačeha jima je skrila polnilca in oba sta imela prazna telefona. Naslednji dan dobita spet vsak svoj košček kruha. Ta dan so odšli globlje v gozd. Mačeha in oče sta odšla po drva in sta rekla, da se vrneta zvečer, a ju ni bilo. Naslednje jutro gresta Janko in Metka po gozdu in najdeta hišico iz samega sladkorja. Kako jima je prijalo, da sta se najedla! Naenkrat se odprejo vrata in ven je prišla čarovnica. Delala se je prijazno, a zjutraj je Janka zaprla v kletko. Metki je rekla, naj gre po vodo in bratu skuha nekaj zelo slastnega, da se bo zredil. Pove jima, da ima tako hišo iz sladkorja zato, da privabi otroke in jih poje.

Janko se po 42 dneh ni zredil. Čarovnica ni več mogla čakati, zato je segrela peč. Čarovnica je rekla Metki, da mora pogledati v peč, a Metka je izvedela za njen načrt, zato ji je rekla, naj ji pokaže, kako mora pogledati. Metka je čarovnico potisnila v peč.

Takoj je rešila Janka. V hiši sta našla čarovničin telefon in kristale. Na Facebooku sta objavila sliko, kako sta bogata. V navigacijo sta vnesla očetov naslov ter po parih urah prišla domov. Oče je bil presenečen in rekel jima je, da je mačeha umrla. Pokazala sta mu vse reči, ki sta jih našla pri čarovnici.

Oče je bil zelo ponosen nanju in živeli so srečno do konca svojih dni.

Vasja Bašelj, 6. a

---

JANKO IN METKA NA FACEBOOKU

Nekoč pred davnimi časi sta živela Janko in Metka. Nista bila ravno bogata, ampak revna pa spet ne.

Nekega dne sta se odpravila v vasico v nabavo, saj jima je doma primanjkovalo stvari. Ko sta prispela, je bilo na ulicah postavljenih na kupe in kupe stojnic. Mimo katerekoli si šel, pri vsaki te je branjevka vabila, da si  bliže pogledaš blago in ti ponujala raznorazne popuste. A Janka in Metke to ni zanimalo, saj sta vedela, da z branjevkami ni dobro češenj zobati. Dolgo sta hodila, preden sta prišla mimo vseh stojnic. A pred trgovino, v katero sta nameravala iti, je stala še ena stojnica, ampak ne navadna stojnica, takšna, ki je ne vidiš vsak dan. Ker je bila tako nenavadna, sta si jo  pozorno ogledala. Branjevka ni bila vsiljiva tako kot ostale, ampak potrpežljiva in prijazna. Otrokoma je bilo to všeč, zato sta se pozanimala, kaj prodaja. Ker sta bila spoštljiva, sta jo vljudno ogovorila: »Dober dan, gospodična, naj vas ne skrbi, zanima naju ponudba, ki se nama godi.« Ona pa jima odgovori: »O, saj ponudba ni velika, le za dinar na Facebooku je vajina slika.« Začudeno jo pogledata in rečeta: »Gospodična, midva bi to vzela, ampak ponudbe nisva razumela.« Ona ju vpraša: »Ljubčka, mar nista razumela? Vidva mi dasta dinar, jaz pa vama dam mobitel s Facebookom. Mar zdaj razumeta?« Nato ji odgovorita: »Saj sva to že prej razumela, ampak težava jev tem, da sva prvič naletela na Facebook.« Ko sliši njuno težavo, spregovori: »Mar bi tako rekla. No, sedaj, ko težavo vajino poznam, jo odpraviti pomagam lahko.« Ko jima vse razloži, se jima v glavah posveti. Ker jima je razlaga všeč, si rečeta: »No, pa vzemiva to nesmiselno reč.«

Od veselja in radosti obdarita vse v svoji hosti. Ko prideta domov, pregledata svoj ulov. Najprej si na Facebooku naredita profil, nato pa se lotita objavljanja slik. Po tednu dni postaneta tako odvisna, da niti na svež zrak brez telefona ne gresta. Ob koncu dneva pa se Janko oglasi, da zato z branjevkami češenj dobro zobati ni.

Mia Topolovec, 6. a

---

Janko in Metka na Facebooku

Nekoč  je za devetimi gorami živel deček, ki mu je bilo ime Janko. Janko je vedno bil na Facebooku. Facebook je spletna stran, na kateri lahko objavljaš slike in pišeš celemu svetu. Prav tako je imel sestro, ki ji je bilo ime Metka in je bila na Facebooku enako kot on.

Nekega dne sta Janko in Metka dobila od neznane osebe čudno sporočilo na Facebooku. Pisalo je, kje živita, koliko sta stara, ali živita s starši …  Določilo je lokacijo in Janko in Metka sta šla tja iz radovednosti. Ta oseba je bila čarovnica. Sprehodila sta se, čez pol ure sta že opazila hiško. Zidovi so bili iz trdih bonbonov, preliti s stopljenimi mentolovimi bonboni, in okrasnih lizik.  Streha pa je bila iz čokolade  in medenjakov. Pred hišo je pisalo: Wifi in polnjenje telefona zastonj! Odločila sta se, da bosta najprej najedla in potem snemala v živo, da pridobita več prijateljev in všečkov.

Splezata na hišo in začneta jesti. Nenadoma prileti čarovnica in zgrabi Janka. Reče, da ga bo dala v kletko. Potem  je še zgrabila Metko in ji rekla, da bo njena služkinja. Odnese ju v hišo. Čarovnica je Janka prijela za prst, da je videla, če je dovolj debel. Hranila ga je z medenjaki in s sladkarijami. Metka je pa morala prižgati ogenj, da bi čarovnica lahko spekla Janka, ko bo dovolj debel. Še malo pa bi ga vrgla v peč, a je Janko smuknil okoli nje in vrgel vanjo njo. Metka je na srečo skrivaj snemala v živo, da so lahko  vsi videli, kaj se dogaja v gozdu. Oddahnila sta si, ker sta se rešila čarovnice.

Na koncu sta našla še njen telefon in videla, da so tista sporočila, ki sta jih dobivala, bila njena. Odločila sta se, da  bosta vedno, ko jima bo kdo pisal na Facebooku čudna vprašanja, tistega blokirala. Od takrat sta bila bolj pazljiva na družabnih omrežjih in sta živela do konca svojih dni.

Domen Ferenčič, 6. a

---

JANKO IN METKA NA FACEBOOKU

Nekega dne se Janko in Metka odpravita v gozd. Dolgo sta hodila in hodila, ko sta že mislila, da sta se izgubila. Naenkrat v daljavi zagledata, da se nekaj blešči.

Ko se približata, vidita nekaj čudnega. Spraševala sta se, kaj je to. Vzela sta predmet v roke in pritisnila gumbek ob strani. Naenkrat se je zasvetilo. Janko je pritisnil po njem in gumbek se je odklenil. Na ekranu je bilo nekaj napisano z oznako F. Metka je pritisnila na črko F. Janko in Metka sta prebrala, da je to Facebook. Naenkrat se je pojavilo polno lepih slik  in videov. Ampak sta vedela, da morata najti lastnika te naprave. Šla sta po poti naprej. Zagledala sta hišo, polno sladkarij. Potrkala sta na vrata. Čarovnica je odprla vrata in je bila zelo žalostna. Metka in Janko sta jo vprašala, zakaj je žalostna. Čarovnica je odgovorila: »Žalostna sem, ker sem izgubila telefon in ne morem gledati slik in videov na Facebooku«. Janko in Metka sta imela njen telefon, zato sta ji ga dala in se poslovila. Čarovnica je bila zelo hvaležna in srečna.

V zameno jima je dala čarobno palčko. Ta je izpolnila vse, kar si si zaželel. Zaželela sta si, da bi tudi onadva imela telefona in uživala v Facebooku. Janko in Metka sta živela srečno do konca svojih dni s svojo čarobno palčko in telefonoma.

Tristan Trop, 6. a

---

KRALJ MATJAŽ PRI MENI DOMA

Danes bo prav poseben dan,
saj pred mojimi vrati stoji kralj.
To je nenavaden kralj,
kralj Matjaž!

Odprem vrata in se mu priklonim,
saj je kralj!
Pozdravil me je z mečem v roki
In z vojsko ob sebi.

Le kaj jedo v srednjem veku?
Vprašam ga, če ima rad kokice.
Le čudno me je pogledal,
šel v hladilnik, si kar sam zbral je.

Komaj sem čakal,
da me bo povabil v deželo,
njegovo deželo,
saj je tam vse prijetno
in mamljivo.

Domen Ferenčič, 6. a

---

Kralj Matjaž je pri meni doma,
saj se zabavati res ne zna.
Ko mu pokažem osnovne stvari,                        
si učenje olike močno zaželi.
Ko greva skozi to,
je na vrsti njegovo zlato.
Pokaže mi, kako ga naredi                  
in se mi prikupno nasmeji
Ko sva končala,         
sva se z igračami igrala.       
Zatem me je učil mečevanja        
in kako zabosti slabega mesarja.
Ob koncu dneva reče:     
»Bilo je lepo,               
ampak sedaj je čas,            
da si izrečeva slovo.«

Mia Topolovec, 6. a

---

Ko sem spal, sem slišal trkanje na vrata.

Šel sem pogledat skozi okno, kdo je. Videl sem vojake in sem se jih zelo ustrašil ter si mislil: «Zakaj neki me vojaki napadajo, kaj sem komu naredil?«

In prišel je ta trenutek, ko sem odprl vrata. Nihče me ni napadel. Vprašal sem jih, kaj se dogaja. Odgovorili so mi: »Izgubili smo se in zelo smo izčrpani od hoje.«  Zato sem jih povabil noter. In takrat, ko so prihajali, sem videl kralja Matjaža. Ko so vsi prišli noter in ko so zagledali televizijo, kuhinjo ter postelje, so bili začudeni, kako je vse moderno. Dotikali so se vseh stvari in se jim čudili, ker jim je bilo zelo všeč. Kralj Matjaž me je vprašal: «Kaj pa bomo danes jedli?« Odgovoril sem mu, da špagete. »Kaj pa so špageti?« me je vprašal kralj Matjaž. Rekel sem mu, da so to testenine in polivka.  Ampak še zmeraj ni vedel, kaj je to. Nekateri so hoteli jesti žgance. Ko so poskusili špagete, so pa bili vsi navdušeni. Takrat ko so se najedli, sem jim povedal, kam morajo iti in tako se je končala ta avantura.

In nikoli je ne bom pozabil.

Vasja Bašelj, 6. a

---

Kralj Matjaž,
je domovino branil,
ampak nekega dne se je odločil.
Da gre na pot, je obelodanil.

Odšel je v Gerečjo vas,
kjer je dosti klobas.
Potrkal je na vrata in rekel:
»Nekaj sem vam spekel.«

Odprl sem vrata in rekel:
»Jaz sem vam tudi nekaj spekel.«
Jaz sem mu dal klobase,
on pa meni pas in njegovo »prase«.

Poskusil sem si nadeti pas,
on je pojedel par klobas.
Za njim sem videl vojake,
ki so me spominjali na stare vodnjake.

Kralj Matjaž je vstopil.
Rad je imel moje mize,
kjer so bile risbe.

Rekel je: »Moram iti domov,
ker moj pes laja: hov, hov.«
Še poslovil se ni
in že ga ni bilo več.

Rekel sem: »Ja, to je naš kralj.
Moram priznati,
da je poštenjak
in tudi lisjak.«

Aleks Mrčinko, 6. a

---

Nekega dne me je zbudil zvonec. Pohitel sem do vrat, zunaj pa je stal možakar z veliko brado, zraven pa je bila njegova konjenica.

Začudeno sem gledal, ko mi je možakar rekel: »Sem kralj Matjaž, zbudil me je tvoj klic na pomoč. Borila se bova proti koroni.« Mislil sem, da sanjam.

Ko sem se zavedel, sem že jahal ob kralju Matjažu, oblečen v siv oklep in čelado. Imel sem tudi ščit in meč. Meč se je bleščal in bil je veličasten. Ni mi bilo jasno, kaj se je dogaja.

Kralj Matjaž mi je pojasnil: »V sanjah si prišel do mene in me prosil naj preženem korono, da boste lahko spet normalno živeli.« Potem je še pojasnil načrt za pregon virusa. »Prignal sem samoroga, ki bo poletel v nebo. Vodil ga boš ti. Tvoja naloga je, da s pištolo ustreliš proti Zemlji. V pištoli je barvilo, ki bo uničilo kovid. Jaz bi to opravil, ampak se bojim, da bi se moja brata zapletla v samorogova krila. Verjamem, da boš zmogel, če pa zgrešiš, bo zmagala korona in nikoli več ne boste normalno živeli.«

Samoroga sem zajahal in ponesel me je v nebo. Pot je trajala kratek čas, saj sva bila zelo hitra. Ozrl sem se in videl celotno Zemljo. Vedel sem, da sem dovolj daleč, da lahko opravim nalogo. Ustrelil sem proti Zemlji in ta se je ovila v modro barvo. Čakanje se mi je zdelo cela večnost.

Odjahala sva nazaj, prišla na Zemljo, kralja Matjaža in njegove konjenice več ni bilo.

Odhitel sem domov, mami sem povedal, kaj se je zgodilo, vendar mi je odgovorila: «Luka, vse si le sanjal.«  V sobi sem našel lok, zato sem vedel, da to niso bile sanje. Pri poročilih istega dne sem slišal, da je virus izpuhtel, da se je zgodil čudež. Božič bo normalen in vrnili se bomo v šolo.  

Kralj Matjaž je postal moj največji junak, zdaj pa spet spi tam pod goro Peco in čaka, če ga bomo spet potrebovali.

Luka Serdinšek, 6. a

---

PESMI O PROFESORJU MROŽU

---

POUSTVARJANJE PO LJUDSKI ROMANCI

INTERVJU Z LAMBERGARJEM

STE BILI PREPRIČANI, DA BOSTE ZMAGALI V DVOBOJU S PEGAMOM?

Nisem bil čisto prepričan, a nasvet, ki mi ga je dala mama, mi je vlil samozavest.

KATERI NASVET?

Mama mi je povedala, da moram meriti v Pegamovo srednjo glavo, to mi je zelo pomagalo.

KAKO STE SE OB ZMAGI POČUTILI?

Ob zmagi sem seveda bil vesel. Pegamovo glavo sem zelo ponosno nosil po Dunaju.

TUKAJ JE ŠE NEKAJ VPRAŠANJ BRALCEV, ZANIMA JIH:

KATERA JE VAŠA NAJLJUBŠA SABLJA?

Uh, to je pa težko vprašanje, verjetno bi to lahko bila tista, s katero sem nabodel Pegama.

KATERA JE VAŠA NAJLJUBŠA HRANA?

Oh, to pa je lahko. To so mesne kroglice moje mame. Oh, kako so dobre!

BRALCE ZANIMA ŠE, ČE IMATE KAKŠEN POSEBEN STRAH?

Ne, jaz se ne bojim ničesar. Če bi se bal, ne bi prišel daleč. Za strah pri vitezu ni prostora.

KAKŠEN SE VAM JE ZDEL CESAR?

S cesarjem se poznava že od prej. Spoznal sem ga, ko sem šel enkrat obiskat Dunaj. Dobra prijatelja sva. Zdi se mi zelo plemenit cesar.

STE ŽE OD PREJ POZNALI PEGAMA?

Ne, nisem ga poznal. No, vedel sem, kdo je, ampak se nisva poznala.

KAKO JE ŽIVETI NA GRADU KAMEN?

Zelo je lepo, ljudje tam so krasni in zelo ljubim svoj dom.

 Tobija Lakić, 7. A

---

NA KIDRIČEVEM SE JE POJAVIL PEGAM …

Nekega dne se je na Kidričevem pojavil gospod na konju in z orožjem v roki. Vsi smo se ga bali, dokler ni starejša gospa pristopila k njemu in ga vprašala, kaj ali koga išče.

Dejal je, da išče bojevnika iz te dežele in da je ta najbolj izurjen bojevnik. Nihče ga ni prepoznal. Čez nekaj časa se je pred njim pojavil moški srednjih let, ki je potrdil, da je on oseba, ki jo Pegam išče. Poslal ga je cesar in naj bi se bojevala za to deželo in za vladanje tej deželi. Bojevnik iz Kidričevega je bil neustrašen in je boj sprejel. Bojevala naj bi se zraven dvorca v Kidričevem, da bi ju videli vsi prebivalci.

Tudi cesar se je odpravil proti tej deželi, da bi spremljal boj za deželo med plemenitima bojevnikoma. Prebivalci niso želeli, da njihova dežela in posledično tudi oni pristanejo v lasti cesarja.  

Pred dvorec sta nekega deževnega jutra prijahala dva bojevnika in kraljeva konja. Pegamu so zrastle tri neustrašne glave, ki so gledale v vse strani. Vsak bi se ob pogledu nanje bal. Cesar je stal in gledal na prizorišče, kjer se je čez nekaj časa začel spopad. Neustrašna bojevnika sta strmela drug v drugega. V roke sta vzela meče in sulice. Najprej se je zdelo, da bo domačin izgubil, a se je v naslednji sekundi vse spremenilo. Pegamu je bojevnik odrezal vse glave. Ta se seveda ni več vrnil v Kidričevo.

Bojevnik iz Kidričevega pa je vladal prebivalstvu na območju, kjer se je boj zgodil. Cesar mesta, od kjer je prihajal Pegam, se je vrnil z žalostno novico in življenje na območju Kidričevega se je spremenilo na bolje.

 Zoja Kaučevič, 7. a

Cesar                            

Pot na grad 1  

Dunaj                                                                                                      Dunaj, 1. 1. 1550

Krištof Lamberger

Grad Kamen

 Spoštovani gospod Krištof Lambergar!

V začetku bi Vam rad povedal, kakšna nesreča in nadloga je zajela naše prelepo mesto Dunaj. Pred kakim mesecem se je kar na enkrat v mestu pojavil razbojnik po imenu Pegam. Je visok skoraj dva metra. Oblečen je v črno, na prsih nosi ogromen oklep in na glavi ima šlem. V eni roki ima ščit, v drugi pa ogromen meč. Jezdi na konju, ki je kar za polovico večji od naših konjev. Kar zmrazi te, ko ga zagledaš. Spremlja ga vojska desetih mož.  

Pegam in njegovi pajdaši že kar mesec dni ropajo in ustrahujejo moje mesto. Obiskali so že skoraj vse trgovce in obrtnike v mestu in jim pobrali denar, zlato ter druge vrednejše predmete. Naša cesarska vojska jih ni uspela pregnati.  

Prišlo mi je na uho, da naj bi v kratkem napadli moj grad. Zelo me skrbi za mojo družino in moje imetje, zato Vas vljudno prosim za pomoč. Vas in vašo vojsko vabim na svoj grad, kjer bi skupaj z našo vojsko pričakali Pegama in njegove pajdaše. Poskrbel bom za najboljše oklepe, šleme in orožje. V kolikor vam uspe premagati Pegama in njegove pajdaše ter ubraniti moj grad, Vam v zameno ponujam moj grad Kreinstein z okoliškimi posestvi in dve skrinji zlata.  

Vljudno vas prosim, da mi hitro odgovorite.  

Lepo pozdravljeni!                                                                                                      

Cesar                                                                                                                                  

---

V KIDRIČEVEM SE JE POJAVIL PEGAM

 Nekje ob pol treh ponoči sem slišal dirjanje konja. Pomislil sem in si rekel, da v Kidričevem ne more biti nobenega viteza. Pa sem ga le videl. To je bil Pegam in zdelo se mi je čudno, kako je sploh prišel sem. Celo noč sem ga zasledoval in ko je bilo jutro, sem ga vprašal, kaj počne tukaj. Vprašal sem ga, ali ni on tisti, ki je izgubil proti Lambergarju. Odgovoril mi je, da je to pravi Pegam, ki se je boril proti Lambergarju. Po tiho sem si mislil, da bi moral zbežati in opozoriti še druge občane. Videl sem sošolca in mu rekel, naj na kup zbere vse moje sošolke in sošolce. Ko so se vsi zbrali, sem jim povedal, da je v mestu Pegam. Sprva mi nekateri niso verjeli. Potem smo skovali načrt.

Šel sem po Pegama in ga zvabil do parka. Ostali so nekje v gozdu skopali luknjo in jo prekrili z listjem. Potem so našli gobo in jo položili na listje. Pegama sem vprašal, če bi odšla nabirat gobe. Privolil je. In sva odšla. Ko so me sošolci videli, da prihajam s Pegamom, so se hitro vsi poskrili. Pegam je našel gobo in jo mislil vzeti. V hipu, ko se je sklonil, je padel v luknjo. Takoj zatem je nekdo od nas stekel po policista in mu vse razložil. Policist je prišel k nam v gozd in videl nesrečnega Pegama. Nato ga je aretiral in ga vrnil v svet pravljic, kamor tudi spada.

 Jan Zorko, 7. A

---

 V KIDRIČEVEM SE JE POJAVIL PEGAM

Moram vam nekaj povedati, takoj, da ne pozabim kakšne malenkosti. J

Zadnjič sem s starši šla po nakupih v Kidričevo. Bilo je zelo prazno  po vseh ulicah, kot da bi že vsi sladko spali. Kje so vsi? Ali je že noč, da vsi spijo? Eh, le kako bi že vsi spali, ko  pa se je komaj spustila tema na zemljo? Malce s strahom sem pogledala mamo, očeta in sestro, kaj se dogaja. Potem vidim nekatere ljudi, ki so mi bili zelo znani. Seveda, ko hodim iz šole, jih srečujem na poti domov v Njiverce, upala sem, da bom videla kakšno prijateljico in sošolko. Mami in ati sta se začela pogovarjati z znanci in pogovor je bil seveda o tem, da se dogaja nekaj čudnega.

No, tedaj sem se odločila, da »pogledam«, kaj delajo moji sošolci, ker mi je bilo že »brez veze« poslušati odrasle. Pa sem jih vprašala: »Halo, kje ste vsi?« »Kje si ti?« so me vprašali. »Ja, tu v Kidričevem, halo, kje pa bi bila? Zakaj ni nikogar od vas?!« »Kaj ne veš?« so me vprašali vsi naenkrat. »V Kidričevem se je pojavila pošast s tremi glavami in vsi pravijo, da se imenuje Pegam, skrijte se, baje je zelo nevaren, oči se mu rdeče svetijo in namesto nog ima kopita in rep!«  

Sedaj pa me je malce postalo strah, hitro sem zmotila odrasle pri pogovoru in jim začela pripovedovati o vsem, kar so mi povedali sošolci. Starši so me samo čudno pogledali in začeli poslušati. Ker se mi je zdelo, da ne razumejo vsega, kar jim govorim, sem jim pokazala telefon. Mislim, da so bili rahlo zmedeni. Tedaj pa se je od nekje oglasila sirena, vsi smo pogledali v isto smer in videli grozno, videli grozno, veliko, nevarno bitje, ki je tekalo po Kidričevem in bruhalo ogenj in spuščalo take grozne zvoke, da smo vsi, ki smo bili tam, tekli v skrivališča, avtomobile …  

Tedaj so prihrumeli gasilci, vojska, policija z vsemi velikimi avti in orožjem, od nekod se je prikazal velik zelen helikopter in na pošast vrgel veliko mrežo. Ampak pošast je mrežo strgala in vrgla nekega vojaka na tla, da je bil ves krvav. Ko so to videli drugi, so začeli nanj streljati in ga obkoljevati, ampak nič ni pomagalo. Tedaj je na policijskem konju prijezdil neki človek in je vihtel meč ter jahal točno proti pošasti. Močno je zamahnil s mečem, mu odsekal grdo, grozno glavo, da je pošast padla mrtva na tla. Vsi so si oddahnili. Tedaj sem videla, da so  iz stanovanj pritekli ljudje in vzklikali: »Hura, varni smo!«

Počutila sem se kot najsrečnejši človek na zemlji, ker smo zdravi jaz, moja družina, prijatelji in znanci.  

Tedaj sem se zbudila …

 Adriana Premužić, 7. a

---

 V KIDRIČEVEM SE POJAVIL PEGAM

 Ko sem se nekega jutra zbudil, sem  pojedel zajtrk in odšel teč.

Tekel sem iz Njiverc do Apač in potem še do Kidričevega, kjer sem zagledal Pegama. Nisem mogel verjeti, da je bil on.  Malo sem se mu približal. Vprašal sem ga, kako mu je ime. Odgovoril je, da mu je ime Pegam. Potem sem odšel domov na kosilo. Po kosilu sem že spet odšel ven.

Gledal sem, če bi kje bil Pegam, a ga nisem videl.  Pogledal sem še enkrat in tam se je skrival! V gozdu je bil. Tam si je postavil svoj šotor. On ni vedel, da sem ga zasledoval. Nočilo se je že in moral sem oditi domov.

Bilo je jutro. Naprej sem zasledoval Pegama. Rekel sem mu, da našega mesta ne bo ogrozil, če sem tukaj jaz. Potem sem ga izzval na dvoboj. Ta je bil čez dva ni. Doma sem poskusil skovati taktiko, da bi ga porazil. Skoval sem par taktik, a nobena ni bila dobra. Potem sem to skrivnost zaupal še svojemu bratu in povedal mi je rešitev.

Naslednji dan še ni bil dvoboj. Sklenil sem, da bom s seboj na dvoboj vzel brata Jana.

Vprašal sem ga, ali je za to in on je z veseljem privolil. Sprehajala sva se po Kidričevem in opazil sem napis na drevesu. Pisalo je, da kdor prvi najde Pegama in ga preda policiji, tisti bo dobil 100.000 evrov.

Pohitela sva, da bi videla, kaj dela sovražnik, da naju ne bi premagal.

Prišel je dan boja. S seboj sem prinesel vrv, da bi ga zvezala. Jaz sem ga zamotil, brat ga zvezal in predala sva ga policiji.

Tako sva dobila ta denar in ga precej  razdelila med revne. Tako več nobeden na svetu ni bil reven.

 Rene Zorko, 7. a

---

NAJINI RAZLAGALNI PRIPOVEDKI

MASKA

 Pred davnimi časi je na se je na Kitajskem zgodilo nekaj čudnega. Na tržnici se je kot po navadi prodajala različna okusna hrana. A nek netopir, ki je prišel iz tržnice v trebuh človeka, ni bil v redu. Ta človek je kmalu potem hudo zbolel. Vse ga je bolelo, imel je vročino in težko je dihal. Rodila se je strašna bolezen. Bolezen se je hitro širila in ljudje so jo drug na drugega prenašali s kihanjem skozi usta in nos. Svet je potreboval rešitelja. Nekoga ali nekaj, kar bi usta in nos zaprl. Dolgo so znanstveniki iskali način, da bi to dosegli. Belili so si glave in lomili svinčnike.

Nekega dne pa se je devetletni Max igral zunaj. Max si je zelo želel postati izumitelj. Bila je jesen. Veter je pihal in listje je padalo z dreves. Nek list je z vetrom prijadral do Maxa in mu pristal na ustih. Max je takrat dobil idejo za napravico, ki bi lahko rešila problem z boleznijo. Šel je v hišo, vzel kos blaga in nanj prišil dve vrvici. Dal si jo je na obraz in bila je kot ulita. Malo težje je dihal, a nič ni prišlo skozi. Poimenoval jo je Maska.

Svoj izum je predstavil slovenskemu predsedniku in ta je izum predstavil celemu svetu. Vsi so Masko začeli nositi in  od takrat bolezni po Maxovi zaslugi ni več in vsi smo živeli srečno do konca svojih dni. 

Mogoče je Maska še danes v uporabi.

Tobija Lakić, 7. A

---

ROBERTOV TELEFON

Nekoč je živel deček po imenu Robert. Robertova vasica je bila revna, a bogata s sadovnjaki. Robert je imel le očeta, ki je na leto zaslužil komaj kaj denarja. Zato je hotel postati dober izumitelj, da bi s svojimi izumi pomagal očetu pri preživetju in pri izboljšanju sveta. Vsak dan je sestavljal načrte, a nikoli ni našel popolnega izuma.

Nekega dne pa je odšel v sadovnjak. Usedel se je pod jablano in začel razmišljati. Med razmišljanjem mu je kar naenkrat z jablane padlo na glavo veliko jabolko. V trenutku, ko se mu je naredila buška, je dobil tudi zanimivo idejo. Odšel je domov v delavnico in začel izumljati. Trajalo je kar nekaj dni, ko je prišel iz nje s končanim izumom. Ko ga je pokazal očetu, je bil ta navdušen in začuden nad izumom. Robert mu je pokazal, kaj vse lahko z njim počne na tipke. Skupaj sta nato dala izumu ime telefon. Tako sta naredila še veliko več telefonov, velikih in majhnih, katere sta začela prodajati na tržnici. Prodala sta jih en, dva, tri in tako dobila dovolj denarja do konca svojega življenja.

Oče je nato živel kot normalni sodobni človek, ki ni zapravljal denarja kar tako, Robert pa je postal najboljši izumitelj na svetu, ki je še naprej izumljal različne stvari. Vsako leto istega dne je sedel ob domačo jablano, ki mu je omogočila boljšo prihodnost.

Govori se, da so od takrat želeli imeti vsi v vasici doma na dvorišču posajeno jablano in upali, da bodo postali tako pametni kot Robert.

 Žan Kmetec Žökš, 7. a 

---

S kolesom v vesolje

Za rojstni dan sem dobil novo kolo. Bil je črno bele barve. Spominjal me je na vesolje. Vsak večer sem z daljnogledom opazoval zvezde in jih povezoval med sabo. Ko sem nek večer opazoval zvezde, sem na nebu zagledal zvezdni utrinek. Nekaj časa sem ga opazoval, ko se je začel približevati moj hiši. Padel je nekaj kilometrov stran od moje hiše. Ker sem bil zelo radoveden, sem vzel novo kolo in se odpeljal. Ko sem prispel, so tam bili že gasilci, policisti in znanstveniki. Niso mi pustili blizu. Ko sem se hotel odpeljati, sem v grmu  zagledal vesoljčka. Bil je prestrašen, ker se je okoli njega veliko dogajalo. Počasi in previdno sem se mu približal, ga dal v nahrbtnik in ga odpeljal k meni domov. Bil je zelo prestrašen, ampak se je čez čas že navadil.

Celo noč sem prebedel in iskal odgovore, kako bi ga lahko spravil nazaj v vesolje. V garaži sem imel veliko stvari o vesolju, lahko bi rekli, da je bila moj laboratorij. Po dolgem raziskovanju se je moje kolo začelo premikati samo od sebe. Ko sem stopil do njega, je čudežno oživel. Tako zelo sem se ustrašil, da sem zakričal. Po dolgem pogovoru s kolesom sem odšel na kraj dogajanja. Ko sem prišel tja, se je moje kolo začelo počasi dvigovati. Čez nekaj časa sem bil v vesolju. Razburljivo je bilo to, da se je kolo v vesolju spremenilo v raketo. Iz vesolja sem lahko videl naš planet. To misijo sem poimenoval Polet.

Čez nekaj minut smo bili na planetu, poimenovanem Tri osončja. Na njem je bilo zelo zanimivo. Drevesa so znala govoriti in bila so oranžna, hiše so bile steklene, ljudje tam so hodili po rokah in rastline so znale peti. Ko sem Marsovčka vrnil družini, se je moja raketa spremenila nazaj v kolo.

Ko sem se vrnil nazaj na Zemljo, je bila huda nevihta, zato sem moral hitro oditi domov. Doma sem sem ugotovil, da je minilo samo pet minut, medtem ko v vesolju pet let. In tako sem zaključil svojo misijo poleta in bil prvi otrok, ki je s kolesom odpotoval v vesolje. 

Pia Topić 6. a

---

S KOLESOM V VESOLJE

Maks si je vedno želel poleteti v vesolje. Imel je pa rad tudi svoje kolo. Zato je prišel na idejo, da bi poletel s kolesom. Vedno, ko je mami povedal, da bi rad poletel s kolesom v vesolje, se mu je smejala. Ampak njemu je bilo vseeno. Pogosto je gledal vesoljske oddaje in polete.

Neko noč pa se je zgodilo nekaj čudnega. Na nebu se je pojavila nekakšna svetla pika. Začela se je večati in na koncu je bil samo mali pok. Na dvorišču je bila čudna majhna raketa. Zagledal je vesoljce, ki so prihajali iz rakete. Mislil je, da je videl utrinek. Hitro je stekel ven. Tako tiho, da ni zbudil staršev. Previdno je hodil do vesoljcev. Opazili so ga in ga vprašali, kdo je. Rekel jim je, da jim noče storiti nič hudega. »Samo, kaj delate tukaj?« jih je vprašal. Vedno si je želel videti vesoljčke. Vprašali so ga, če ima rad vesolje. Odgovoril je, da ga ima zelo rad in da bi šel s kolesom v vesolje. Vesoljčki so se mu smejali, ampak eden od njih se pa ni smejal, ampak razmišljal. Rekel je, da ima idejo in je pokazal na kolo, ki lahko zleti v vesolje kot raketa. »Lahko ga imaš, a le če te lahko spremljamo ob poletu.«

Maks je bil takoj za. Stekel  je noter in se pripravil za polet. Bil je vznemirjen, ker bo poletel s kolesom v vesolje. Vse je bilo pripravljeno za polet. Zaslišal se je samo pok kolesa. Potovali so z veliko hitrostjo. In ko so prišli v vesolje, si je Maks ogledal vse planete okoli sebe in najbolj mu je bil všeč planet Zemlja, na katerem živi.

Ko so prišli domov, je že bilo jutro. Naslednji dan je mami in očetu povedal, kaj se je zgodilo. A mu nista verjela. Od takrat je bil neskončno hvaležen vesoljčkom.

Domen Ferenčič, 6. a

---

S KOLESOM V VESOLJE

Nekega dne sem se v šolo odpravila, da bi vprašanja na testu dobro opravila.

Vzela sem kolo in se odpeljala ne cesto, med tem ko je ptiček mi žvižgal pestro.

Dolga bila je pot do šole, a bilo je tako enostavno, kot da bi gnala vole.

Ko prišla sem v šolo, se ura je začela, zato sem hitro v klop oddrvela.

Teste učiteljica je razdelila, jaz pa sem se otresla treme in se umirila.

Po šoli sem se domov odpravila, bila sem vesela, saj sem test opravila.

Ko zaprla sem vrata domača, je od znotraj zadišala pogača.

Zunaj naenkrat je zagrmelo in deževati začelo.

Prišla je nevihta, ki vedno vse pokvari in nas v glavo udari.

Naenkrat se spomnim, da sem zunaj pozabila kolo, a bilo je prepozno, saj ga ni več bilo. Videla sem lebdeče plovilo, ki mi kolo je sunilo.

Hitro sem stekla za njim, se oprijela kolesa, zavpili so: »Polet!« in švignili smo v zalet.

Po nekaj minutah bili smo v vesolju, kjer smo v planete in zvezde zrli.

Do nas je prišel čarobni utrinek, nam ukazal, naj sedemo nanj in nas odpeljal v pravljico sanj. Čez nekaj časa prišli smo nazaj, tam blizu pa je bil strašen zmaj.

Zato so me odpeljali domov, da me zmaj ne bi zamenjal za ulov.

Po dolgem dnevu prišla sem domov, kolo je bilo celo in prav tako veselo.

Ko sem pospravila kolo, sem odšla v hišo, starši so me objeli in srečni zapeli.

Mia Topolovec, 6. a

---

S kolesom v vesolje

Bil je prelep sončen dan. Tine, Mitja in Primož so se na ta dan odpravili na kolo.

Tine je šel po fanta ter skupaj so se odpravili na pot. Prva postojanka je bila trgovina, kjer so fantje kupili sok. Mitja je doma pozabil masko, zato je počakal zunaj in pazil na kolesa, da jih ne bi kdo ukradel. Ko sta Tine in Primož prišla iz trgovine, je Tine dal Mitji sok. Vsi so imeli pijačo, zato so se odpravili dalje. Šli so mimo cerkve, restavracije, ribiškega kluba in prehoda čez železniško progo. Od tam naprej so zavili levo in se vozili ob progi po makadamski stezi. Primož je rekel, da si želi peljati skozi gozd, saj je dobil novo kolo za rojstni dan. Mitja in Tine sta odobrila njegovo željo, a le pod enim pogojem. Ta pogoj je bil, da gredo na železniško postajo opazovat vlake, kar pa je Primožu bilo zelo dolgočasno. Šli so skozi gozd in tam  zaslišali nekakšno sireno za nevarnost. Ustavili so se in pogledali nazaj, bila je pošast Sirenhead. Hitro so stopili na pedale in skušali pobegniti. Bilo je zaman.

Sirenhead jih je zgrabil z njihovimi kolesi vred. Naenkrat so pristali v vesolju na nekakšnem planetu pošasti. Spali so od nezavesti, pošasti so jih medtem preučevale v laboratoriju. Ko so se zbudili, so se pošasti prestrašile in odskočile nazaj. Mitja je v žepu imel švicarski nož. Takoj ga vzel v roko, a je potegnil je napačen nastavek, in sicer odpirač za konzerve. Hitro ga je pospravil in potegnil nož. Stopili so s postelje in zagrozili pošastim. Odmaknile so se in spregovorile, da jih hočejo raziskati in nato vrniti na Zemljo, a fantje tega niso dovolili. Nato so jim pošasti razkazale laboratorij. Fantje so jih vprašali, kaj bodo storili z njimi. Pošasti so rekle, da bodo skenirali njihova telesa. Fantje so to dovolili, saj so ugotovili, da so to prav dobra bitja. Ko so jih poskenirali, jih je Sirenhead odpeljal nazaj na Zemljo. Ko so polet uspešno izvedli, so fantje medtem opazovali zvezde, planete in zvezdne utrinke. Ko so prišli na Zemljo, jih je Sirenhead položil vsakega pred svojo hišo in tudi kolesa. Sirenhead se je poslovil in odšel. Prihajala je nevihta, zato so fantje stekli v svoje domove.

Fantje tega dogodka niso nikoli pozabili. Njihovi starši so bili presrečni, saj jih je skrbelo, kje so in živeli so naprej normalno življenje.

Benjamin Grujčić, 6. a