PESMI DEVETOŠOLCEV
GAZELA O RAZREDU
Deveti razred kmalu končal se bo, mi že vemo.
Kam naprej, nas vsi sprašujejo, mi že vemo.
Preživeli smo težka jutra in večere,
se učili in delali nalogo, mi že vemo.
Veliko smo se smejali, hihitali in tudi jokali,
saj je težko reči adijo, goodbye, mi že vemo.
Zdaj naše poti razcepile so se, vsi drugam,
a upamo, da v prihodnosti spet vidimo se, mi že vemo.
Alen Jambriško, 9. a
GAZELA O ZVEZDAH
Naše zvezde blestijo, tako močno,
vendar nekateri se jih bojijo, tako močno.
Brez zvezd bi bilo vse temačno,
zato pa po nebu lebdijo, tako močno.
Ko vidimo ta prelep zvezdni utrinek,
vsi ljudje si nekaj zaželijo, tako močno.
Zvezde naše sopotnice so
in nam celo življenje svetijo, tako močno.
Ela Ripak, 9. a
GAZELA O LEPOTI
Zmeraj, ko se nasmeješ, lepa si,
tudi če pred vsemi v lička zardiš, lepa si.
Ko iz postelje vstaneš
ali čez vesolje poletiš, lepa si.
Medtem ko jokaš kdaj
in stokaš, pa ne veš zakaj, lepa si.
Lana Ogrizek, 9. a
GAZELA O FANTKU
Stekel je iz hiše, zelo močno,
upal, da ne pride mama, zelo močno.
Hotel se je igrati,
a mama se je zadrla, zelo močno.
Prišla je po njega
in ga zgrabila za uho, zelo močno.
Spravila ga je v hišo,
zaprla vrata in ga pretepla, zelo močno.
Fantek ubogi prestrašil se je
in zajokal, zelo močno.
Sihana Muharemi, 9. a
SONET Z ODMEVOM
Ljubezen zna biti včasih zelo kruta Ruta
Ko dva sta si usojena Sojena
In do ušes zaljubljena Ljubljena
Njuna ljubezen pa zavita je kot ruta Uta
Počutita se kot da lebdita Bdita
V njunih očeh se zaiskri Kri
Tudi v temni noči Oči
Ko onadva za roke se držita Žita
Vendar ko včasih nadležna sta si kakor čebela Bela
Spomnita se, kako skupaj sta vesela Sela
In koliko sta že preživela Živela
In tako rada se imata Ta
Da njuna pot je neizbežna Bežna
Kakor odeja snežna Nežna
Ela Ripak, 9. a
GAZELA O ŠOLI
Ali pri angleščini nič ne znamo,
ali bomo angleščino ponavljali, učitelj sam ne.
Učitelj se jezi, ker nič ne znamo,
mi pa se učimo, a on sam ne ve.
Pri matematiki se jezimo, ker težko je,
in vprašam sošolca, a sam ne ve.
Žiga Rozman, 9. b
GAZELA O ŽIVLJENJU
Pojavlja se vprašanje, kdo sem in kaj počnem, vendar še sama ne vem.
Ali življenje je večno, še sama ne vem.
Kljub vsemu ga živeti moram.
Ali bo potem vse srečno, še sama ne vem.
Svobodna kakor pica poletela bom v nebo.
Ali bom videla cesto mlečno, še sama ne vem.
Alja Jančec, 9. b
NADALJEVANJE ZGODBE MEDVED
Štiri črne mravljice so si želele, da bi srečale medveda. Na planem niso imele sreče, pa so se odločile, da zlezejo v njegov brlog. No zlezle so v brlog a notri…
»Pa smo prispele.« je rekla prva.
»Poglejte kako trdno spi.« je rekla druga.
»Kako zelo je smešen.« je dodala tretja.
»A ni velik kot gora?« je rekla četrta.
In nenadoma se medved začenja zbujati in zbujati ter se zbudi. Ko je videl mravljice, je začel rjoveti in mravljice so začele hoditi stran. Mravljice so bežale tako dolgo, dokler niso prišle domov.
Ko pa so pritekle domov, so jih začeli spraševati kako je bilo.
Mravljice so odgovorile, da se nikoli več ne bodo vrnile k medvedu.
Taja Lorber, 4.c
OŠ Kidričevo
Podružnica Lovrenc
KARANTENA time
Med karanteno vsi šolarji se dolgočasimo,
ker drugega kot za šolo doma ne delamo.
Zdaj tudi ven več ne smemo,
kaj zabavnega še sploh lahko počnemo?
•
Najhuje od tega se mi pa zdi,
da tudi moja mami doma tiči.
Joj! Grozno je, ko nekdo ukazuje ti,
še posebej, če so to učitelji.
Neja Kelc, 8. a
LIKALNIK, KI LIKA SAM
Nekoč je živela deklica. Že kot majhna je želela postati šivilja. Zato je vsak dan šivala in kvačkala. To jo je naučila prababica.
Ko je začela hoditi v šolo, je najprej naredila nalogo in če je bilo treba, se je šla še učit. Bila je zelo hitra in zato ji ni vzelo veliko časa. Vsak dan je nekaj zašila – majico, hlače, pulover, šal, in še kaj bi se našlo. To je šivala celi vasi in seveda družini, ki je najpomembnejša. Ko je zrasla je res postala šivilja. Ker je to delala z veseljem, ji ni bilo težko. Njena sestra pa je morala delati v čistilnici. Ona je morala likati, ko so se oblačila oprala. Imela je posebni likalnik. Ko ga je ona prijela, ni želel likati. Ko pa ga je izpustila in se obrnila stran, pa je vse v petih sekundah zlikal. Sestra ni mogla verjeti svojim očem. Bila je zelo navdušena. Drugi za to niso vedeli. Dobila je polno denarja, postala je bogata. Zato je tudi nehala s službo. Likalnik so ji dovolili vzeti zraven. Enkrat pa je likalnik ponorel. Likal je, likal in še enkrat likal. Saj niso mogli verjeti svojim očem. Ko je likalnik likal, je vsa oblačila zažgal. Na koncu se je zapletel in padel v vodnjak. Tri dni je žalostno jokal na dnu in klical na pomoč, preden so ga slišali otroci, ki so ob vodnjaku igrali nogomet in se lovili.
Ko so likalnik potegnili ven iz vodnjaka, so ga vprašali ali se je kaj iz te šole naučil. Likalnik je pokimal in odgovoril »da, iz te šole sem se nekaj naučil«. Tako so videli, da zna tudi govoriti in si mislili, da tudi zato je nekaj posebnega tako kot smo vsi mi. Pravljice je bilo konec takoj, ko je odbil zvonec.
Lea Skledar, 4. c
(mentorica: Andreja Emeršič)
