Moja mami in ati zadnja leta načrtujeta oglede kakšne bolj oddaljene države ali mesta. Leta 20015 sta se odločila, da obiščemo turško mesto Istanbul.
Napočile so zimske počitnice in čas je bil za odhod. Ponoči nisem dobro spala, vsa vznemirjena sem čakala na jutro. Po zajtrku smo se odpeljali na letališče Jožeta Pučnika. Po opravljenih kontrolah so nas spustili na letalo. Komaj sem čakala, da poletimo. Končno so se motorji zagnali in letalo je vzletelo. Dvignili smo se visoko v nebo. Kar naenkrat sem skozi okno zagledala nekakšno puhasto vato. Ugotovila sem, da se peljemo nad oblaki, bilo je čudovito. Po slabi uri vožnje in okusni malici smo pristali v Beogradu, kjer smo prestopili na drugo večje letalo, ki je peljalo v Istanbul. Vozili smo se dobro uro, nato pa končno pristali. Počakali smo na svojo prtljago ter se odpravili proti izhodu. Sedli smo na tramvaj in se odpeljali v evropski del Istanbula. Istanbul je največje mesto v Turčiji, leži na dveh celinah; azijski in evropski del ločuje ožina Bospor. To je mesto s približno 14 milijoni prebivalcev. Poznamo ga tudi pod imenom Carigrad. Izstopili smo na osrednjem trgu pred Modro mošejo ter se peš odpravili proti hotelu Emine Sultan. Za dobrodošlico nas je pred vhodom pričakal prijazen kuža. Pobožali smo ga in preko njega vstopili v notranjost. Prijazen receptor nam je dal ključe in nas napotil proti naši sobi. Po kratkem počitku in popitem čaju smo se podali na nočni sprehod. Sprehodili smo se po osrednjem trgu in si od zunaj ogledali Modro mošejo in Hagio Sofijo. Po okusni večerji smo se odpravili k počitku.
Naslednji dan smo najprej obiskali mošejo Sultana Ahmeda 1.. Zaradi notranjosti, ki jo krasijo čudovite modre porcelanaste ploščice z motivi tulipanov in vrtnic in lilij, jo imenujejo Modra mošeja. Ima šest minaretov. V njej molijo moški in ženske v ločenih delih mošeje. Odprta je za turiste, ki lahko vstopijo primerno oblečeni. V mošejo lahko vstopiš bos, ženske marajo imeti zakrita ramena, noge in lase. Moški ne smejo vstopati s kratkimi hlačami. To je bila zame zelo zanimiva izkušnja, saj sem takrat prvič vstopila v mošejo. Nato smo se napotili proti zbiralnikom vode – Cisterne bazilika. To je najbolj nenavadna znamenitost Istanbula. Je največja cisterna oziroma zbiralnik vode z 336 marmornimi stebri. Pot nas je v poltemi vodila po spolzkih tleh mimo številnih stebrov do kipa Meduze, ki je grško mitološko bitje. Tukaj smo se imeli tudi priložnost obleči s v sultana in njegovi ženi. Polni prijetnih vtisov smo zapustili ta čudoviti kraj in se napotili na Grand bazar oz. Veliko tržnico. Grand bazar je star približno 500 let. Ima 60 ulic, 12 mošej, 5000 trgovinic, kjer prodajajo preproge, keramiko, usnje, zlatnino, čaje, začimbe ter številne spominke. V njem je velika gneča, zato se lahko ob nepazljivosti zelo hitro izgubiš. Ko smo imeli dovolj gneče, barantanja in potepanja med stojnicami, smo se izmučeni odpravili nazaj v hotel na nočni počitek.
Naslednji dan smo se po obilnem zajtrku odpravili proti trgu Taxim. Pot nas je vodila mimo mavričnih stopnic, ki so jih poslikali z namenom popestritve mesta. Taxim je trg, kjer se dogajajo pogoste demonstracije. Po ulici Istikal (kjer so bili letos teroristični napadi) smo se odpravili proti azijskemu delu Istanbula. Morje smo prečkali z ladjo. Ob prijetni vožnji po Bosporski ožini smo se pogreli še s turškim čajem. Po izkrcanju smo se sprehodili po tem delu mesta, ki je za turiste manj zanimiv, saj so v tem delu predvsem novo grajene mogočne stolpnice. Za pot nazaj smo uporabili Marmaray – znano podmorsko železnico. Predor, ki je dolg 13, 6 km, poteka 60 metrov pod morjem in je najgloblji podvodni predor na svetu. Tukaj je prikazan načrt celotne železnice.
Po vznemirljivi vožnji in dvigu na površje je prišel čas za ogled ene najbolj znanih znamenitosti Istanbula, ogled Hagie Sofije. V 6. stoletju je bila zgrajena kot krščanska bazilika, v 16. stoletju pa so jo zavzeli Turki in jo preuredili v mošejo. Dodali so ji štiri minarete, bizantinske poslikave pa so prekrili z islamskimi vzorci.
Med sprehodom po mestu smo opazili, da domačini zelo lepo skrbijo za živali. Za brezdomne muce imajo postavljene hiške, pred katerimi jim nastavljajo hrano. Brezdomni psi so čipirani in jih nihče ne preganja.
Našega potepanja še ni bilo konec. Pozno popoldan smo se povzpeli na hrib do Sulejmanove palače. Je najlepša in najveličastnejša mošeja. Ta mošeja ni tako turistično oblegana. Muslimani si pred vstopom v mošejo umijejo noge.
Z njenega dvorišča se nam je razprostrl čudovit razgled na Bosporsko ožino. Čudovit dan smo zaključili z večerjo in se odpravili k nočnemu počitku. Tako kot prejšnje noči me je tudi tokrat ob vzhodu sonca zbudilo glasno petje iz bližje mošeje, ki predane vernike kliče k molitvi.
Zadnji dan smo se dopoldne sprehodili skozi mesto in na bazarju kupili še zadnje spominke. S tramvajem smo se odpeljali na letališče. Z letalsko družbo Air Serbia smo najprej poleteli do Beograda, kjer smo zamenjali letalo in prispeli na letališče Jožeta Pučnika.
Za celo družino je bil to neverjeten doživljaj, saj smo za nekaj dni vstopili v muslimanski svet, ki je zelo drugačen od našega. Ogledali smo si veliko znamenitosti, ki so me očarale. Spoznala sem drugo kulturo, vero.
Kljub vsem lepotam in prijetnim izkušnjam s prijaznimi domačini pa moram omeniti še manj lepo plat Istanbula, in to je revščina, ki jo je mogoče opaziti, če le malo pogledaš naokrog. Mnoge matere z majhnimi otroki, dojenčki prosijo za denar, ponoči spijo na ulicah. Otroci tavajo naokrog napol oblečeni, bosi. Vendar je to že druga zgodba. Žal je resničnost današnjega sveta na eni strani bogastvo, na drugi pa revščina.
EVA ŽUNKOVIČ, 7. B
