|
ZIMA Zima je prvi in zadnji letni čas v letu. Zvečer ob topli peči se ogrejemo, saj te hude zimske dni Jutri se že sneg tali, Ker torej Sonce trka Tia Zernec, 6. a |
ZIMA Zima, zima bela Mrzlo zunaj je, Jutri morda snega že več ne bo, Rene Kozoderc, 6. a |
ZIMSKA PRAVLJICA
Nekoč je živel deček, ki je bil reven. Živel je s svojim očetom v majhni vasi. Oče je bil bolan, zato je deček moral delati v treh službah. Ni zaslužil veliko, ampak poskusil je dobiti čim več. Blizu vasi je bila velika ledena gora. Ljudje so govorili, da je na vrhu drago zlato, ampak zraven gore živijo snežne pošasti. Nihče si ni upal vzpenjati po gori, saj jih je bilo strah. Deček, ves reven, je hotel obogateti, da bi pomagal bolnemu očetu in da bi živel lažje. Ni imel ničesar izgubiti, zato se je odločil, da bo prvi človek na gori. Na poti v gozd je zagledal majhnega palčka, ki se je ujel v past pošasti, in deček ga je rešil. Pridružil se je palček Smuk in skupaj sta odšla na pot po zlato. Pogovarjala sta se o svoji družini in o tem, zakaj sploh potrebujeta zlato. Palček je rekel, da nima doma in da kamorkoli gre, ga ljudje zmerjajo. Deček pa mu je povedal svojo zgodbo in palček je postal malo zaskrbljen. Rekel mu je: »Ne skrbi, saj bo ozdravel in ti boš postal kralj vasi.« Deček se je nasmejal in nadaljevala sta pot. Naenkrat sta zagledala snežno pošast. Bila je bela in velika. Pošast je imela rdeče oči. Zagledala sta ujeto vilo in jo čim hitreje rešila. Srečala sta vilo Snežko, ki je rekla, da jima bo pokazala, kje dejansko je zlato. Ljudje pravijo, da je na vrhu gore, ampak je v resnici v tunelu. Vsi trije so šli skozi tunel. Iskali so zlato, saj so bili revni. Tunel je bil dolg in temen. Iskali so tudi svetlobo, saj so komaj kaj videli. Razdelili so se in iskali. Naenkrat je deček našel sij svetlobe in so se po njej orientirali. Zazdelo se mu je, da je nekaj videl. Stopil je naprej, a naenkrat je padel v luknjo. Zagledal je veliko zlata.
Napočilo je nepozabno potovanje v svet zlata. Poklical je palčka in vilo. Nadaljevali so pot po zlatem svetu in ga nabrali. Zlato so dajali v vsak žep, ki so ga imeli. Pot je bila dolga. V zlatem svetu so našli polno zanimivih stvari. Čez nekaj časa, ko so si nabrali zlato, so se odločili, da se vrnejo domov. Iskali so pot ven, a bilo je temno. Spet so se razdelili in iskali izhod. Niso ga našli, a zagledali so luknjo, kjer je svetilo sonce. Sledili so sončnim žarkom in prišli ven. Med sabo so se spogledali in se poslovili.
Deček je v vas prišel živ in ljudje niso mogli verjeti. Hitro je šel do očeta in mu pokazal zlato. Oče je bil zelo ponosen. Deček je z zlatom kupil zdravila za očeta in grad, v katerem sta živela. Deček je še vedno zraven palčka in vile edini, ki je bil na gori. V gradu je živel s svojim očetom še dolgo časa in bil je kralj vasi.
Rene Kozoderc, 6. a
SNEŽENA DEŽELA
Nekoč je živela Snežena kraljica. Imela je leden grad s severnimi jeleni, z zasneženo dvorano in z ledenimi sanmi. Njen grad je bil popoln in leden kot ledena pravljica. Imela je vse, a ni imela prijateljev. Njen edini prijatelj je bil bratranec Božiček. Obiskal pa jo je tako ali tako enkrat na leto, na božič, ko je rabil pomoč pri darilih. Snežena kraljica se je odločila, da gre iz gradu in se odpravi na pot v sneženo deželo. Babica ji je pripovedovala o tej deželi in ji je zato dala zemljevid.
Snežena kraljica je na pot vzela hrano in pijačo. Vzela bi prijatelja, a ga ni imela in upala je, da ga bo na poti našla. Snežena dežela naj bi bila vasica radosti in prijateljev. Snežena kraljica je začela hoditi po navodilih, ki se jih je spomnila od babice. Gledala je zemljevid in hodila in hodila. Prišla je do gozdne jase, se usedla in se odpočila. Naenkrat zasliši nek glasek, tih in usmiljen pride pred kraljico in jo vpraša: »Kaj delaš tukaj? To je moja posest.« Snežena kraljica se začudi, ga pozdravi in se tudi opraviči. Palček jo razumne in vpraša, kako ji je ime. Odgovori mu, da je Snežena kraljica. »Kako pa je tebi ime?« ga vpraša. »Sem palček Smuk. Če želiš, ti lahko pomagam najti, kar iščeš, zelo dobro poznam te kraje. Veš, že dolgo si želim prijatelja. Bi bila ti?« »Seveda,« odvrne Snežena kraljica.
Palček in kraljica nadaljujeta pot, čez čas prispeta do razcepa poti, a ne vesta več, kam morata iti. Zaželita si pomoč in kar naenkrat se pred njunimi očmi prikaže neka vila. Sprva sta se je prestrašila, a jima je vse razložila – da ona le pomaga obiskovalcem izbrati pravo pot. Sklenili so novo prijateljstvo in se vsi trije podali na pot: vila Snežka, palček Smuk in Snežena kraljica.
Snežka je bila začudena, da ima kraljica zemljevid, a se mi preveč zanimala zanj.
Skupaj so hodili več dni. Ni pa jim bilo dolgčas, saj so se med potjo zelo zabavali, govorili vice in se bolje spoznali. Po vseh teh dneh je napočilo nepozabno potovanje v snežno deželo. Za drevesi je bila modra, zasnežena vasica. Vsi so se pogovarjali in imeli prijatelje. Hišice so bile iz samega snega in imele modra polkna na oknih. Vsak je imel svojo prelepo hišico. Vsi trije so bili presenečeni. Vaščani so jih lepo sprejeli in jim ponudili čaj, vročo čokolado in snežene kroglice. Kraljica, palček Smuk in vila Snežka so se po par dneh brez hrane okrepčali in pojedli celo skledo snežnih kroglic. Palček, vila in Snežena kraljica so si ves dan ogledovali vas. Polno je bilo novih skrivnosti, ki so jih razkrili. Snežena kraljica pa je sklenila par novih prijateljstev.
Vaščani, ki so jim ponudili hrano in pijačo, so jih poklicali. Palček, kraljica in vila so sledili sončnim žarkom. Vaščani so jih pripeljali do velike hiške. Nad vrati je pisalo: Smuk, Snežka, Snežena kraljica. Takoj so dobili zamisel, kaj bi to lahko bilo. Njihov dom! Tako so se razveselili, da so skoraj umrli od navdušenja. Vaščani so potrdili, da je to njihov dom. Dom so imeli malo proč od snežene dežele, ravno prav. Tako so bili veseli in niso se nehali zahvaljevati. Takoj so stekli pogledat, kaj je notri. Vsak je imel svojo sobo in tako naprej. Tako so Snežena kraljica, palček Smuk in vila Snežka živeli s prijatelj srečno do konca svojih dni.
Snežena kraljica pa se je naučila, da mi pomembno, kakšen grad imaš, ampak kakšne imaš prijatelje, če jih sploh imaš, in koga imaš ob sebi.
Stela Voglar, 6. a
ZIMSKA PRAVLJICA
1..dan
Nekoč je živela majhna temnolasa deklica Tamara. Zelo rada je smučala, vendar je s starši živela, vsaj tako se ji je zdelo, daleč stran od goratega sveta. Njena starša nista imela veliko časa, saj sta oba delala v šolstvu. Deklica ju je večkrat prosila, da bi šli čez vikend smučat, ampak sta ji vedno odgovorila, da imata preveč dela, in dodala, da bi se predolgo vozili. Ko so se približale zimske počitnice, sta ji mama in oče rekla, da bodo izpolnili njeno veliko željo in šli smučat. Hitro so se pripravili in odpeljali. Ko so prispeli v svojo kočo, so razpakirali torbe in šli smučat. Tamari je šlo precej dobro, čeprav si je sama težko nataknila smuči. Na začetku so se peljali po nižjih in položnejših, potem pa po vse višjih in strmejših progah. Okrog dveh popoldne so šli na kosilo. Nato so šli nazaj smučat. Zvečer so šli v kočo, pojedli večerjo in šli spat.
2..dan
Ko so se zjutraj zbudili, so šli smučat, čeprav je bilo precej mrzlo. Danes je šlo Tamari še bolje kot prejšnji dan. Po dobrih dveh urah so se v koči okrepčali s čajem. Starša sta še hotela malo ostati na toplem, vendar je za deklico ta odmor že predolgo trajal. Zato ju je prepričala, da lahko gre sama smučat. Po nekaj trenutkov oklevanja sta ji le ugodila. Takoj je stekla skozi vrata in izginila na smučišče. Nekajkrat se je brez težav spustila in se lepo ustavila, potem pa se naenkrat smuči niso mogle ustaviti. Dolgo jih je skušala vsaj malo upočasniti, a so se ustavile komaj v gozdu.
Tamara je videla majhno, nenavadno postavo. Ugotovila je, da se ji je pridružil palček Smuk. Ko se mu je predstavila, jo je vprašal, kaj dela v gozdu. Hitro mu je povedala, kaj se ji je pravkar zgodilo. Smuk ji je povedal, da sicer ne pozna poti iz gozda, vendar pa pozna osebo, ki bi to najbrž vedela.
3..dan
Odpravila sta se proti notranjosti gozda, kjer sta srečala vilo Snežko. Vila ju je vprašala, kaj počneta tam, in odgovorila sta ji, da bi rada prišla iz gozda, vendar ne poznata prave poti. Snežka jima je samo rekla, naj ji sledita. Peljala ju je do zelo visokega starega drevesa. Poletela je na njegov vrh, Tamara in palček pa sta priplezala za njo. Pokazala jima je pravo pot. Čeprav jima je vse lepo pojasnila, je še vedno nista razumela. Še enkrat jima je pojasnila, ampak kar nista razumela. Prosila sta jo, če lahko gre z njima. Po nekaj prepričevanja jima je le ugodila.
4..dan
Napočilo je nepozabno potovanje po gozdu. Ko so s težavo prišli z drevesa, so hitro šli na pot. Vedeli so, da morajo priti ven, preden bi začelo dekličina starša skrbeti. Čeprav so bili v gozdu, so težko hodili po visokem snegu. Zato so veliko padali in je pot trajala veliko dlje, kot bi lahko. Vsake toliko so morali tudi splezati na drevo, da so videli, če hodijo v pravo smer. Po vejah pa je bilo težko plezati, ker so bile pokrite s snegom. Vmes so se nekajkrat izgubili. Ampak so hitro našli pravo pot. Tamaro je že zelo zeblo, vendar je vedela, da mora še malo zdržati.
5..dan
Kmalu so prišli skoraj do konca gozda. Tako so samo še sledili sončnim žarkom, ki so jih vodili do smučišča. Zdaj so morali še poiskati Tamarine starše. Nekaj časa so tekali gor in dol po smučišču. Tako so ugotovili, da je minilo le kakšne pol ure. Deklica je našla starša pri čaju in jima predstavila svoja nova prijatelja. Povedala jima je tudi, kaj se jim je pravkar zgodilo. Nekaj časa sta jo nejeverno gledala, ampak sta ji hitro začela verjeti. Ugotovila sta tudi, da jih najbrž že hudo zebe, zato so odšli v kočo. Tam sta Tamari in njenima prijateljema dala čaj in piškote. Čeprav je bila Tamara vesela, da je spoznala nova prijatelja, se je odločila, da bo naslednjič bolj potrpežljiva in bo počakala starše.
Eneja Pulko, 6. a
